Največja nevarnost za nastanek požarov v naravi je v Sloveniji od maja do septembra. V primorskem delu Slovenije veliko gori tudi v zimskem terminu, med januarjem in marcem (ni padavin, suha vegetacija). Odvisna je od: meteoroloških dejavnikov (padavine, sončno sevanje, veter), geografskih značilnosti, reliefa terena in rastja (gozd, travišča,…).
Požari v naravi se delijo na požare na dostopnih mestih ter požare v visokogorju oziroma nedostopnih mestih. Pri tej vrsti gasilskega posredovanja je izredno pomembna dobra logistika in organizacija intervencije, zagotovitev zadostne in pravočasne oskrbe s pitno vodo, kasneje tudi s prehrano, poznavanje terminologije ter izvajanje počitka in rotacije znotraj skupine ali enote.
Vzroki za nastanek požarov v naravi so:
- NARAVNI (strela, statični preskok, samovžig)
- ČLOVEK (namerni požig, igranje, malomarnost, nepazljivost, neznanje, napake,…)
- TEHNIČNE NAPRAVE (iskrenje, vlaki, vojaške dejavnosti,…)
Za gašenje požarov v naravi gasilci uporabljamo specifično osebno zaščitno opremo:
- kombinezon ali lahka dvodelna obleka za gašenje požarov v naravnem okolju,
- gasilski zaščitni čevlji, še bolje planinski čevelj (veliko gibanja po razgibanem terenu),
- podkapa in čelada za gašenje požarov v naravi,
- gasilske zaščitne rokavice (usnjene, podaljšan del proti komolcu),
- rutka ali zaščitna obrazna maska ali respirator,
- zgornji del gasilske zaščitne obleke (za gašenje čela požara ali kot dodatni zaščitni sloj)
Dodatna (priporočljiva) osebna oprema: delovni pas z oprtnikom in torbico za nošenje pijače, ročna RP z rezervno baterijo, bidon ali plastenka za vodo, osebni komplet za prvo pomoč, rezervna oblačila (majice, kvalitetne nogavice) ter naglavna ali ročna baterijska svetilka.
Pri gašenju na gasilce prežijo naslednje nevarnosti: zajetje ognja, opekline, zastrupitev z dimom in strupenimi plini, dehidracija (pijmo na 15 minut vsaj 2 dcl vode!), izčrpanost, poškodbe zaradi padcev (zlomi, zvini, vreznine), NUS, leteče in kotaleče kamenje, ugrizi, piki kač in promet po železnici.
Vrste požarov v naravi
- Podtalni požari: požar je v tleh, iz tal se samo kadi z občasnimi manjšimi plameni. Pogoj za takšen požar so suha tla ter velika količina humusnega materiala (ali šote). Značilnost, ki gasilcem olajša delo je ta, da se ti požari širijo zelo počasi. Gašenje izvajamo prekopavanjem in globinskim vlaženjem z velikimi količinami vode. Gašenje lahko traja tudi več dni.
- Talni požari: so najpogostejši; gori podrast, grmovje in trava, plameni segajo do višine 2 metrov. V močnem vetru se lahko širi zelo hitro ter zajame obsežne površine, najbolj gori na samih robovih požara. Tak požar lahko vodi v vršni požar ali pa zaradi višjih temperatur in tal bogatih s humusov v podtalni požar. Gašenje se izvaja z več skupinami in oddelki od zadaj in z bokov tako, da najprej omejimo širjenje nato pa izdatno zalijemo rob požara ter pogasimo posamezna žarišča v črni coni.
- Kompleksni (vršni, kronski) požar: najpogosteje nastane kot posledica talnih, ki so prešli v vršni požar. Gorijo krošnje dreves (iglavci). Širjenje požara je izredno hitro, razvija velike temperature in lahko preskoči tudi velike razdalje – žareči ogorki. So izredno nevarni za gašenje, za pogasitev so potrebne zelo velike količine vode, tehnike in moštva. Čelo požara pričakamo ob naravnih požarnih ovirah (ceste, potoki) ali izvajamo proti požige in varnostne poseke. Nikoli takih požarov ne pričakujemo na vzpetinah, saj je hitrost požara navzgor večja zaradi termike in specifike terena, pri gorenju navzdol pa se hitrost zmanjša.
- Debelni požari: so posledica udara strele v drevo. Iz debelnega požara je ob ustreznih pogojih možna hitra širitev v druge vrste požarov.
- Kombinirani požar je takrat, kadar sta prisotni najmanj dve vrsti požara.
- Požarni preskoki nastajajo zaradi močnih vetrov ali pri požarih na strmini, ko odnaša goreče delce, ti pa lahko tudi več 100m od linije požara zanetijo nove požare.
- Požarni vihar nastane ob vršnem požaru, ko vetrovi zelo hitro širijo požar – posebej ob hudi vročini, ko je v zraku veliko eteričnih olj in drugih substanc. Pri tem nastanejo požaru lastni požarni vetrovi, ki še dodatno pospešijo širjenje požara. Takih požarov skoraj ni mogoče gasiti.
- Pri ognjeni ujmi je zadeva podobna kot pri viharju, vendar je tu še večja količina gorljive mase, ki povzroči lastno gibanje zračne mase, ki prevlada lokalne vetrove. Pregreti plini se vnamejo sami od sebe ter izredno hitro napredujejo.
Delo gasilcev na mestu intervencije
Taktični postopki pri gašenju požarov v naravi temeljijo na skupinah in manjših oddelkih, ki so mobilni in samozadostni. V primeru nevarnosti pa se te skupine ali oddelki lahko hitro in varno umaknejo. V oddelku se delo razdeli sledeče: vodja oddelka (desetar) vodi enoto na intervenciji ter skrbi za njeno usklajeno delo, sel opravlja podporne naloge vodenja ter izvaja nad armaturami, strojnik skrbi za nemoten dotok vode za gašenje, razsvetljevanje delovišča, premike vozila in prevoze vode. Napadalne skupine gasilcev pa gasijo z ročnim orodjem, z vodo, odstranjujejo nevarnosti, izvajajo poseke drevja, izvajajo oskrbo z vodo in nudijo podporo helikopterski enoti.
Kot smo že omenili je prva naloga gasilcev omejiti požar. Pri tem se v prvi vrsti osredotočamo na evakuacijo ogroženih ljudi, živali in premoženja, z skupinami in manjšimi oddelki gasimo linijo požara, odstranjujemo in vlažimo gorljivi material na poti požara, izvajamo poseke drevja ter načrtovane proti požige. Ko se požar ne širi več se začne dokončno gašenje – čiščenje požarne linije ter gašenje žarišč v notranjosti. Požarno linijo se po njenem celotnem obsegu s pomočjo izpihovalnikov in ročnega orodja temeljito očisti ter obilno namoči z vodo. Čiščenje se vedno izvaja od zelenega proti črnemu območju. Gašenje žarišč v notranjosti črnega območja je še posebej pomembno v primeru, ko je prisoten močan veter, kateri bi lahko te žareče delce raznesel in povzročil nov požar.
Oskrba z vodo za gašenje
Oskrba z vodo je pri požarih v naravi lahko težavna (oddaljenost, težak in nedostopen teren, velike razdalje za polaganje cevovodov,… itd). V prvem delu gasilci izvajamo gašenje s pomočjo vode, ki jo pripeljemo s seboj. Vendar te vode ni navadno ni dovolj. Zato je potrebno že od samega začetka razmišljati o oskrbi z vodo. Oskrbujemo se lahko s pomočjo hidrantnega omrežja, odprtih črpališč (potok, reka, jezero,…) ali pa izvajamo prenos vode s pomočjo verige MB.
V kolikor ne moremo zagotoviti zgoraj opisanega načina oskrbe z vodo ali pa je to zaradi terena in lokacije nemogoče, se oskrba in gašenje izvaja s pomočjo: prenosa vode v naprtnjačah, prevozi z AC in prevozi po zraku (gašenje s pomočjo helikopterja ali letala, dostava vode v bazen). »Pri tem mora biti mesto oskrbe helikopterske enote:
- na terenu, kjer helikopter lahko varno pristaja in vzleta,
- blizu požaru, da lahko helikopter naredi čim krajši nalet,
- na lokaciji, kjer lahko zagotovimo zadosten dotok vode za gašenje«[2]
Gašenje v pehotni enoti
Pehotna enota izvaja gašenje s pomočjo ročnega orodja, požarnih metel, naprtnjač, izpihovalnikov in škropilnic. Običajno gre za samostojne gasilske skupine velikosti od 3 do 5 gasilcev, izjemoma lahko nastopa tudi več gasilcev. Pri izvajanju gašenja pehote je pomemben vrsti red uporabe gasilnih sredstev. Zapomnimo si, da naj bo voda zaradi razlogov navedenih pod oskrbo z vodo vedno zadnja. Primer: požarna metla, izpihovalnik, naprtnjača. Poleg vrstnega reda je pomembna tudi hitrost napredovanja skupine, natančnost dela ter pravilni postopki gašenja s pomočjo požarne metle in izpihovalnika. Pri dolgotrajnem gašenju ne pozabimo na menjavo na posameznih orodjih znotraj skupine.
Gašenje v motorizirani enoti
Motorizirana enota izvaja gašenje s pomočjo vode in črpalk iz vozil (GVGP-1, GVGP-2, GCGP-1, GCGP-2, GCGP-3, AC, GVC,… itd). Tudi v tem primeru gre največkrat za samostojne gasilske skupine velikosti od 3 do 5 gasilcev, izjemoma oddelek. V kolikor kombiniramo gašenje z vodo z ostalimi način (metla, izpihovalnik) je tudi tu pomemben vrsti red. Za primer dela trojke z vozilom GVGP-1 so naloge sledeče: strojnik pripravi vozilo in upravlja s črpalko, napadalna skupina pa razvije VT cevi in izvaja gašenje. Vodja motorizirane skupine je eden izmed gasilcev napadalne skupine. V kolikor imamo v skupini 5 gasilcev bi lahko gašenje z vodo kombinirali še z gašenjem s pomočjo požarnih metel in izpihovalnika.
Požarna straža
Po zaključenem gašenju se vodja intervencije lahko odloči, da bo na lokaciji ostala požarna straža. Straža je velikosti skupine, lahko pa tudi enega ali več oddelkov – odvisno od velikosti območja ter stopnje možnosti ponovnega vžiga. Naloge gasilcev požarne straže so: pregled in kontrola požarišča, gašenje posameznih žarišč in javljanje predpostavljenemu vodji o morebitnem ponovnem vžigu ter dodatni pomoči.
Vir: PPT predavanje Gasilska taktika za OG, Purkart Klemen