• Mon. May 20th, 2024

OPERATIVNI GASILEC – osnovne gasilske veščine in postopki (NOTRANJI POŽAR)

ByKlemenP

Jan 27, 2022

Ko govorimo o gašenju požarov v notranjih prostorov, je potrebno omeniti, da gre za eno izmed bolj nevarnih gasilskih nalog. Gorenje v zaprtih prostorih ustvarja določene pogoje, katere pri zunanjih požarih ne poznamo, oziroma do njih ne more priti. Tu govorimo predvsem o slabi vidljivosti, izgubi orientacije zaradi zadimljenosti, visoki temperaturni obremenitvi gasilca, požarnemu preskoku, povratnem ognju in možnostih za poškodbe gasilcev ter drugih oseb v objektu. Pri gašenju takih požarov je zelo pomembna usklajenost gasilskih skupin v objektu in izven njega, koordinirano delo posameznih vodij. Za gašenje takih požarov se gasilci lahko dodatno usposabljamo na specialnostih.

Mesto intervencije se lahko razdeli na (vsaj) dva operativna sektorja:

  • notranji sektor (gašenje in reševanje),
  • zunanji sektor (varnost in podpora).

Običajno je tako, da dela in naloge v notranjem sektorju prevzame enota prvega enote, dela in naloge v zunanjem sektorju pa enota druge enote (GVC 16/25 ali GV-V1 ali GV-1). Notranji napad izvedemo z vstopom napadalne skupine (ali več njih), skozi odprtino v objekt. Uporabimo najlažje vstopne in dostopne poti. Pomembno je, da ima napadalna skupina zagotovljeno še eno varovalno skupino v primeru težav. Pri tem ne smemo zamenjevati oziroma enačiti skupino za zamenjavo z varovalno skupino!

    1. Postopki gasilcev v zunanjem sektorju

Osnovna naloga gasilcev, ki delujejo v zunanjem sektorju, je zagotavljanje nemotenega delovanja, podpore in varnosti gasilcem v notranjem sektorju. Te naloge so: zavarovanje kraja dogodka, postavitev cevovodov,  oskrba vozil z vodo in nadaljnja dobava za gašenje, preprečitev širjenja požara iz objekta, zagotavljanje varovalne skupine, priprava druge evakuacijske poti (lestev), vzpostavitev mesta za prvo pomoč ter zagotavljanju taktične rezerve, logistična oskrba.

Med ukrepe zavarovanja kraja dogodka štejemo zaporo celotnega območja (omejen dostop drugim nepoklicanim osebam), zagotavljanje ustrezne razsvetljave ter prometno zavarovanje mesta intervencije (delno / popolno). Obseg ukrepov naj bo vedno sorazmeren s potrebami. Ukvarjanje s samim prometom gasilci, če se le da, prepustimo policiji.

Vsem morebitnim poškodovancem je potrebno nuditi prvo pomoč (PP) in oskrbo do prihoda ekipe NMP. Osebe, ki jih gasilci notranjega sektorja rešijo iz nevarnega območja, je potrebno zbrati na enem mestu ter opravljati nadzor nad njihovim stanjem do prihoda NMP.

Oskrba z vodo je ena izmed nalog podpore, ki jo praviloma prevzame voznik – strojnik ob pomoči skupine cevarjev (ali vodarjev). Strojnik skrbi tudi za oskrbo z električno energijo, razsvetljavo okolice ter pripravo potrebne opreme iz vozil. Za zagotavljanje druge poti za umik, ko to odredi vodja intervencije, se lahko postavi lestev. O takšnih možnostih umika morajo biti napadalne skupine obveščene. Lestve se lahko postavi tudi za potrebe gašenja.

Pri pripravi cevovodov moramo biti pozorni, da se pri 2. delu napada (B linija) le to polaga od vozila proti trojaku. Ta mora biti postavljen na varnem mestu ter ne sme ovirati vstopa in dela napadalnih skupin v objektu. Napadalne C linije naj bodo ustrezno postavljene glede na vstopno odprtino ter zadosti dolge za varno in nemoteno delo napadalnih skupin v notranjem sektorju. Ocena števila C cevi se naredi po naslednji formuli: od trojaka do vstopa 1 C cev + 1 C cev za prehod v višjo (nižjo) etažo + 2 C cevi za gibanje po etaži v kateri se gasi.

Na vsaki intervenciji, kjer se uporablja izolirne dihalne aparate, mora biti v pripravljenosti varovalna skupina. To je običajno prva skupina iz drugo prispelega vozila. Postavitev varovalne skupine se lahko opusti kadar rešujemo človeška življenja in kadar je ogroženost napadalnih skupin povsem izključena. Varovalno skupino v skrajni sili lahko sestavljata tudi strojnik in gasilec na trojaku pod pogojem, da imata zagotovljeno potrebno opremo (IDA). Varovalna skupina je opremljena z IDA ter masko okoli vratu, pri čemer lahko opravlja druge manj pomembne naloge izven objekta, vendar ji mora biti jasno razloženo, da je njun glavni namen takojšnje posredovanje v primeru nesreče napadalne skupine v objektu.

Za preprečitev širjenja požara, lahko določimo skupino napadalcev, ki zunaj izvaja obrambo, da se ogenj ne bi prenesel iz notranjosti navzven ali navzgor. Pri tem nikoli ne usmerimo curka vode v prostor, ko so v prostoru gasilci ali ko ta služi kot odzračevalna odprtina za prezračevanje.

     2. Postopki gasilcev v notranjem sektorju

Osnovne naloge gasilcev v notranjem sektorju reševanje ljudi, preiskovanje, gašenje požara ter prezračevanje. Pred pričetkom kakršnih koli aktivnosti je potrebno poskrbeti za varnost gasilcev ter zapreti plinsko požarno pipo in izklopiti električno energijo v ogroženih prostorih. Naloge napadalnih skupin v objektu so torej naslednje:

  • reševanje ljudi in preiskovanje (prioriteta),
  • gašenje in preiskovanje,
  • prezračevanje.

2.1 Gašenje (prezračevanje)

Osnovne faze dela napadalne skupine za gašenje zajemajo pripravo napadalcev (opremljanje), evidentiranje na za to določenem mestu in načinu, izvedba pravilnega vstopa v objekt ter gibanja do požara, gašenje požara in na koncu umik. Napadalna skupina se pred vstopom pripravi tako, da se pravilno opremi z osebno zaščitno opremo (podobleka, podkapa, IDA, maska), se opremi z ostalo opremo za delo v objektu (gasilno sredstvo, termo kamera, ročna radijska postaja, sekira, reševalna vrv, delovna vrv, svetilka, … itd), ustrezno evidentira, pripravi cevovode in armature ter nato opravi delo po navodilih poveljujočega. Pred nalogo, lahko že med vožnjo ali pa nato na kraju samem, se morata pregledati ali sta pravilno opremljena – medsebojni pregled pred vstopom.

Gašenje požara se praviloma izvaja s C-cevmi in turbo ročnikom s pretokom okrog 250 l/min. V kolikor uporabimo hitro napadalno cev, mora imeti notranji premer cevi vsaj 25 mm ter visokotlačni ročnik, ki omogoča pretoke nad 200 l/min. S tem se združi drugi in tretji del napada. Gašenje s hitro napadalno cevjo lahko uporabljamo samo do višine 3. nadstropja (dolžina cevi na navijaku). S hitro napadalno cevjo je omogočen samo en napad in je primeren za manjši obseg požara. V primeru, da je požar močno razvit, se potrebuje večje količine vode in sočasno več napadov. Takrat se poslužujemo klasičnih napadov.

Pri gašenju pazimo, da ne prihaja do škode zaradi prevelike količine dovedene požarne vode ali pa zaradi nenadzorovanega širjenja dima in toplote. V primeru gašenja v objektu je nadzor uporabnikov izolirnih dihalnih naprav pomemben in obvezen. Načinov evidentiranja je več, od klasičnega beleženja na list papirja, do sofisticiranega elektronskega nadzora. Kaj bomo uporabljali in kdo bo izvajal nadzor nad evidenco ni pomembno, pomembno pa je, da vsi uporabniki vedo kakšen je skupni dogovor o evidenci in se tega držijo. Posledično imajo tudi gasilski vodje nadzor nad tem.

Kako sta postavljena napadalca pred vrati oziroma pred vstopom v prostor? Gasilec (N2) se postavi (poklekne) na tako mesto, da bo gasilni curek dosegel čim globlji del prostora, vodja skupine (N1) pa se pri različnih načinih odpiranja vrat (navzven, notri) postavi na ustrezno stran vrat. Postavitev obeh napadalcev se seveda lahko spreminja v odvisnosti od prostora, kjer se nahajajo vstopna vrata, predvsem je sprememba z odmikom levo in desno, ter ustrezen premik od vrat nazaj. Pred vstopom v objekt mora biti gasilec opremljen z ustrezno gasilsko cevjo na koncu katere je ustrezen ročnik. Njegova naloga je, da pred vstopom na ročniku preveri ali ima dovolj tlaka in pretoka vode ter nastavi šobo ročnika na ustrezno obliko curka za vstopno ohlajevanje. Vodja skupine med tem časom z opazovanjem vstopne odprtine in njene okolice poizkuša oceniti stanje v prostoru za vrati. V nadaljevanju z sistematskim tipanjem vrat od spodaj navzgor poizkuša preveriti temperaturo le teh ter določiti višino nevtralne cone v prostoru za njimi. V kolikor so vrata hladna napredujeta do naslednjih vrat oziroma prostora. Če ugotovita, da je za vrati vroče, po potrebi izvedeta gašenje oziroma ohlajevanje pred vstopom. Koristna je uporaba termo kamere.

Vodja skupine (N1) po preverjanju vrat vidno nakaže spremembo temperature na vratih gasilcu, kateri dobi informacijo, kam – v katero višino naj usmeri curek. Ko vodja skupine odpre vrata, gasilec preveri pravilnost podatka s pogledom ter v prostor pošlje ustrezno oblikovan in časovno dolg curek (2 do 3 sekunde). Da bomo gasilno sredstvo – vodo izkoristili v popolni meri je potrebno po vstopnem curku, za nekaj trenutkov vrata tudi zapreti (5 sekund). V kolikor ocenimo, da je situacija v notranjosti resna lahko omenjen postopek odpiranja, ohlajevanja in zapiranja vrat ponovimo, tudi večkrat. Ko ocenimo, da je prostor dovolj ohlajen, odpremo vrata ter se poizkušamo čim prej umakniti stran od sredine vrat. Pri tem se vodja skupine postavi za gasilca, kateri med napredovanje po potrebi še vedno ohlajuje pline nad seboj. Gremo levo ali desno od vrat ter ne čakamo med njimi, da nas ne onemogoči skozi vrata izhajajoča vodna para, katera je nastala iz v prostor poslane vode.

Gibanje skozi prostore naj bo primerno pogojem v prostoru (pokončno, sklonjeno, po kolenih). Med napredovanjem skozi prostor in po objektu je naloga napadalne skupine ohlajevanje dimnih plinov, intenzivno iskanje žarišč, gašenje le teh, sprotno odstranjevanje morebitnih nevarnosti (elektrika, plinske jeklenke, embalaže nevarnih ali vnetljivih snovi,…. Itd.) ter izvajanje prezračevanja – sprotnega odpiranja in zapiranja odprtin.

V kolikor je v objektu več napadalnih skupin je potrebna dobra komunikacija in sodelovanje med njimi. Po lociranju žarišča požara, se izvaja gašenje s kontinuiranim curkom za gašenje, samo končno razbijanje in gašenje žarišč pa z strnjenim inpulznim curkom.

Med samim gašenjem lahko pride do različnih situacij, katere skušamo čim prej odpraviti. V takšnih primerih se skupina umakne iz objekta po povelju vodje enote ali po presoji vodje skupine, kadar je ogroženo uspešno posredovanje. Vzroki za umik so naslednji:

  • tehnične težave (težave z IDA, počena cev, prekinjen dotok vode…),
  • nenadno širjenje požara (življenje gasilcev je ogroženo),
  • obvezna zamenjava ekipe (pomanjkanje zraka, izčrpanost, poškodba),
  • nevarnost (možnost rušenja, možnost eksplozije, povečano širjenje požara),
  • iznos opreme,
  • konec gašenja in vseh del v stavbi ter končno evidentiranje na izstopni točki«.

Pri umikanju skupine definirajmo še kdaj, ob katerem tlaku, se naj skupina umakne. Pri pravilni uporabi IDA se varnostna piščalka uporabniku ne sme aktivirati – iz objekta mora priti s tlakom večjim od 55 bar. Nadzor na tlakom ter tem kdaj se umikamo je ena izmed pomembnih nalog vodje skupine! Seveda, če gasimo v neposredni bližini vhoda, na mestu od koder je omogočen hiter in varen umik, bomo uporabljali IDA do piska piščali.

2.2 Gašenje in preiskovanje

Izvajamo, ko imamo na začetku posredovanja na razpolago eno samo napadalno skupino, pri tem pa predvidevamo, da je lahko v objektu oseba. Skupina ima s seboj gasilno sredstvo – vodo. Ta ji služi samo za varnost. Gasimo v primeru potrebe, ko se približujemo ogroženim osebam.

Prioritete te napadalne skupine so po vrstnem redu: iskanje oseb(e), hitri pregled prostorov, temeljito iskanje in po potrebi reševanje ter šele na koncu gašenje požara. Za njo veljajo vsi pod točko gašenje navedeni postopki opremljanja, evidentiranja ter napredovanja po prostoru.

2.3 Preiskovanje in reševanje

Osnovne faze dela napadalne skupine za preiskovanje in reševanje zajemajo pripravo napadalcev (opremljanje), evidentiranje na za to določenem mestu in načinu, izvedba pravilnega vstopa v objekt ter gibanja po prostorih, sodelovanje z skupino za gašenje, preiskovanje in reševanje ter na koncu umik iz prostorov.

Tudi skupina za preiskavo se mora pred vstopom pravilno opremiti z vso osebno zaščitno opremo in ostalo opremo potrebno za delo v objektu (preiskovalna – sledilna vrvica, reševalna vrv, termo kamera, svetilka, ročna radijska postaja ter po potrebi pripomočki za izvlek oseb, reševalna maska). Pred vstopom sledi tovariški pregled ter evidentiranje. Ob vstopu veljajo vsa pravila in postopki preverjanja vrat ter iskanja znakov, kot pri skupini za gašenje. Z razliko od skupine za gašenje se ob opaženih znakih, da za vrati gori, ne vstopa. Slednje se sporoči vodji enote in/ali skupini za gašenje. Torej velja pravilo: hladna vrata – vstopi, vroča vrata – NE VSTOPI!

Vodja preiskovalne skupine, ki gasilca usmerja, mora skladno s poveljem vodje enote točno vedeti kateri del objekta mora pregledati. Pregledovanje posameznih prostorov se izvaja različno glede na velikost in obliko prostorov, kakor tudi postavitev inventarja v njih. Prioritetna naloga je iskanje pogrešanih oseb in njihovo reševanje. Osebo je potrebno prinesti na zbirno mesto izven objekta.

Gibanje članov skupine je lahko vzporedno ali zaporedno, kar je odvisno od razporeditve prostorov in pogojev v njih. Zaporedno se gibljemo v ozkih prostorih, hodnikih in prehodih. Vzporedno pa kjer to omogoča prostor, saj s tem preiščemo večjo površino ob enem prehodu. Vsak preiskan prostor se označi (kreda, brisače na kljukah,…itd), kako se označuje mora biti jasno vsem napadalnim skupinam v objektu in tistim zunaj. Pomembno je, da se ne podvaja preiskovanje istih prostorov. Zaradi varnosti mora preiskovalna skupina uporabljati preiskovalno vrvico ter se po potrebi navezati tudi med seboj. Posamezna skupina se pri pregledu drži določene smeri (npr. desno). S tem se zagotovi, da ne ostanejo za njo nepregledani prostori.

Pri preiskovanju prostorov uporabljamo naslednje osnovne načine:

  • tehnika obkrožanja: je najosnovnejša ter najlažja tehnika, ki jo uporabljamo predvsem pri preiskovanju manjših prostorov do velikosti 5 x 5m. Sama tehnika se izvaja praviloma tako, da napadalca zunaj prostora naredita pritrdišče za svojo preiskovalno vrv in nato vstopita v prostor, kjer se gibata v dogovorjeni smeri. Napadalca se gibljeta ob steni. Med samim preiskovanjem lahko napredujeta vzporedno tako, da je prvi napadalec ob steni, drugi napadalec pa na njegovem boku. Kot podaljšek lahko uporabljata ročaj sekire.

  • tehnika potapljanja: poslužujemo se jo pri večini prostorov, učinkovita pa je pri prostorih cca 20 x 20m. Vodja skupine ostane pri vhodu v prostor ter tako usmerja in varuje gasilca, ki napreduje kak meter ob steni. Nato prične s polkrožnim gibanjem vstran, pri čemer je v pomoč nekoliko napeta vrv, saj ga tako vodja skupine najlažje vodi. Ko gasilec pride do nasprotne stene javi vodji, da mu ta podaljša vrv, kar mu omogoča napredovanje ob steni do ponovnega napetja vrvi. Nato ponovno napreduje polkrožno proti nasprotni steni. Ta način je uporaben v prostorih, kjer ni inventarja, ki predstavlja oviro pri gibanju.

  • vejasta tehnika: se uporablja v velikih prostorih, garažah, skladiščih, itd. Poslužujemo se jo pri prostorih večjih od 400 m2, kjer lahko deluje tudi več skupin istočasno. Pri tej tehniki je potrebno uporabljati tudi dodatno opremo, kot so daljše glavne vrvi. Vodja skupine pri vhodu v prostor pritrdi en konec vrvi na fiksno sidrišče in nato skupaj z gasilcem napredujeta do nasprotne strani drugega sidrišča. Tam pritrdita tudi drugi konec vrvi in poskrbita, da je vrv rahlo napeta. S tem razdelita prostor na dve coni. Oba napadalca nato vsak po svoji strani preiskujeta prostor ali območje, dokler ne prideta na drugo stran.

V kolikor skupina za preiskavo najde ponesrečeno osebo izvede naslednje postopke:

  • hitri pregled ponesrečenca (ali je ukleščen, stanje dihanja),
  • ponesrečenca takoj odstranimo iz najbolj ogroženega območja,
  • vodja se glede na stanje odloči za hitro izvlečenje, namestitev reševalne maske, nosila (v večjih objektih uporabimo zelo redko),
  • v nadaljevanju ga iznesemo iz objekta, pri tem upoštevamo najbolj optimalno pot glede na poškodbo in nevarnosti v objektu.

Skupine za preiskavo navadno zapuščajo prostore ali objekt iz namenskih razlogov in sicer:

  • iznos ponesrečene osebe,
  • tehnična težava,
  • obvezne zamenjave ekipe (pomanjkanje zraka),
  • povečanje nevarnosti za gasilce,
  • zaključek del (po povelju predpostavljenega vodje).

Za umik se lahko samostojno odloči vodja skupine, mora pa o tem nemudoma obvestiti svojega predpostavljenega vodjo. Glede tlaka in umika velja enako kot pri skupini za gašenje.

2.4 Prezračevanje

Prezračevanje oz. ventilacija je odstranjevanje dima in vročih plinov iz zaprtih prostorov. Postopek prezračevanja mora biti voden in koordiniran z delom in aktivnostmi vseh skupin in enot v objektu. V kolikor to ni enotno voden postopek, lahko pride do nepredvidenih dogodkov, lahko je delo gasilcev težje, nevarnejše, predvsem pa je učinek slabši. Za vse vrste prezračevanj je skupno, da moramo narediti vstopno in izstopno odprtino. Med seboj morata biti podobne velikosti (med 75 in 150%), drugače bo učinek prezračevanja slabši. Odzračevalna odprtina naj bo po možnosti čim bližje žarišču požara. Neučinkovito je imeti več izstopnih odprtin sočasno, bolje je kontrolirano odpiranje in zapiranje odzračevalne odprtine in s tem zračenje različnih prostorov ali delov stavbe.

V osnovi ločimo dva načina, NARAVNO in UMETNO (podtlačno, nadtlačno in hidravlično):

  • naravno prezračevanje: izvajamo s pomočjo gibanja zraka, je najenostavnejši način za katerega se lahko odločimo. Vodja intervencije uporabi privetrno stran za vstop v objekt. Tako so vstopna vrata že odprtina za vstop zračnega toka v objekt.

  • podtlačno prezračevanje: Izvajamo ga tako, da s posebnim ventilatorjem (dimovlek) izsesavamo dim iz prostora. Težavo predstavljajo cevi dimovleka, ker jih moramo namestiti skozi vhod. Zato si običajno izberemo drugo odprtino (okno, balkon) in skozi tisto vzpostavimo sistem podtlačnega izsesavanja dima.

  • nadtlačno prezračevanje: je najpogostejši način prezračevanja, izvajamo ga s pomočjo nadtlačnih prezračevalnikov. Z njihovo postavitvijo pred odzračevalno odprtino dosežemo, da zračni stožec s pomočjo injektorskega učinka vstopi v prostor in ustvari nadtlak. Ta nadtlak usmeri dim v dele stavbe, kjer je tlak nižji oziroma proti izstopni odprtini, katero lahko z odpiranjem in zapiranjem lahko menjamo.

  • hidravlično prezračevanje: izvajamo potem, ko smo ogenj v prostoru pogasili, s prezračevanjem pa želimo izboljšati vidljivost v prostoru. Pri tem uporabimo curek v razpršeni obliki. Ročnik, na razdalji 60 cm od okna, usmerimo skozi odprto okno in s pomočjo injektorskega učinka gibanja zračnih tokov, dosežemo izhod dima iz prostora. Pomembno je, da imamo zagotovljen dostop zraka v prostor. Vodja napadalne skupine lahko omenjeno prezračevane uporablja v zadimljenem prostoru zelo hitro, tudi v primerih ko zahtevanega drugega prezračevanja ni moč vzpostaviti ali le to ni učinkovito.

Vir: PPT predavanje Gasilska taktika za OG, Purkart Klemen

 

By KlemenP