Po vseh treningih in pogovorih je končno prišel dan, ki smo ga nestrpno pričakovali – dan, ko smo se udeleželili državne orientacije za gasilsko mladino, ki se je odvijala v Iški vasi.
Zbor pri domačem gasilskem domu je bil že precej zgodaj, saj smo bili kar hitro na vrsti. Odločitev je bila, da gremo predvsem uživati, zato je bilo v kombiju že zjutraj obilo dobre volje in so se pripravniki že na poti vzpodbujali: “Dajmo, Rakek! Dajmo, Rakek!”. Najprej nas je čakala izvedba vaje izven proge “Polaganje napadalnega cevovoda” in nato še orientacijski tek brez vmesnih oznak, s pomočjo zemljevida, po 5 km dolgi progi.
Po prihodu, prijavi na komisiji in pregledu obvezne opreme, smo našli mesto, kjer smo si ogledali druge ekipe, ki so začele tekmovanje pred nami. Kmalu je prišel tudi čas, da se tudi naši pripravniki pripravijo. In, čez nekaj minut, so bili naši pripravniki na stezi. Pri pripravi opreme so sicer bili malček nervozni, a priizvedbi vaje izredni. Hitro, tekoče in kar je najpomembnejše – brez kazenskih točk! Pripravniki so se tako končno sprostili in odšli na start 5 km dolge proge, kjer jih je čakalo 7 točk – 2 mrtvi, brez nalog in 5 točk z nalogami. Čez dobrih 40 minut dobiva mentorja klic, da so že končali. Med malico je potekal pogovor predvsem o tem kako je šlo na progi in zakaj so dobili kazenske točke po nepotrebnem.
Po malici pa smo se odpravili na ogled ICZR Ig, kjer so nam predstavili njihov poligon. Pripravniki so videli, kaj jih čaka na njihovi gasilski poti, če bodo vztrajali. Rekla bi, da jih je ogled navdušil in utrdil njihovo zanimanje za gasilstvo, a hkrati so dobili tudi malo strahospoštovanja in zavedanja, da ne bo vse tako lahko.
Po ogledu, smo se vrnili na tekmovalno izhodišče in pojedli zasluženo kosilo. Do zaključne prireditve smo si nato čas krajšali s pogovorom, opazovanjem predstavitve Policije in Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije. Med nami pa sta se sprehajali tudi maskoti Gasilske olimipiade v Celju – Flori.
Vmes smo spremljali rezultate, ki so jih objavljali in sproti posodabljali. Ugotovili smo, da smo prehiteli skorajda polovico ekip v naši kategoriji. Poleg tega pa so bili rezultati precej tesni in so nas nepotrebne kazenske točke oddaljile od prve deseterice. Brez njih pa bi bilo celo 5-i! Še tretja ugotovitev pa je bila, da bližnjica ni vedno najboljša pot in se ti lahko tudi maščuje. Na koncu pa smo ugotovili, da smo vajo izven proge opravili kot 3. v državi! Tako, da konec koncev se nismo odrezali tako slabo, saj je na takšnem tekmovanju potrebno imeti tudi malo sreče, ki pa tokrat ni bila vedno na naši strani. 🙂
Po zaključni prireditvi smo si na poti domov privoščili še pizzo in sklenili, da gremo naslednjo leto v boj do konca. Sedaj vemo, kaj približno lahko pričakujemo, kje so “zanke” in kaj lahko izboljšamo.
